Zanimivo, da se reka Krka, dolenjska lepotica, ki se sicer leno vije po Krškem polju, ob vsakem mojem obisku »prelevi« v veletok, ki poplavi ravnice v okolici Kostanjevice, meščanom pa povzroča preglavice. Tokrat se sicer ni »povzpela« tako visoko kot septembra 2010, a je hitro tekoča in predvsem precej blatna poskrbela za manj idilične fotografije edinega slovenskega mesteca, ki leži na otoku.

Kostanjevica na Krki leži na mestu, kjer se nižinski Krakovski pragozd počasi vzpenja v hribovite, zelene Gorjance. Je edino in najmanjše slovensko mestece na otoku, imenovano tudi Dolenjske Benetke. Gondoljerjev tu ne boste srečali, a reka Krka tako nežno objema mestece, da vas bo zlahka zvabila v čoln ali pa na SUP, s katerih je pogled na Kostanjevico še posebej osupljiv. Na žalost mi tudi tokrat ni uspelo objeti jo veslajoč na SUP-u, saj so bili visok vodostaj, deroča voda in predvsem množica naplavin prenevarni za udobno in varno veslanje. Pa drugič!

KJE PUSTITI AVTODOM

Avtodom smo tokrat parkirali na lepo urejenem parkirišču za avtodome ob severnem mostu. Lokacija je idilična, v neposredni bližini so urejeni otroško igrišče in dve igrišči za odbojko na mivki, pogumni se lahko tudi okopajo v reki Krki.
Avtodom lahko sicer, po besedah pristojnih, brezplačno parkiramo še na parkiriščih oziroma površinah pri osnovni šoli, pri pokopališču, pred grajskim kompleksom, kjer je Galerija Božidarja Jakca, ali pa pri Kostanjeviški jami. Pri slednji je prostora bolj malo, zato se velja do nje odpraviti peš ali pa s kolesom.

KRATKA ZGODOVINA MESTECA

Kostanjevica na Krki se lahko pohvali z več kot 750-letno zgodovino, prvič pa se omenja kot mesto že davnega leta 1252, njen razcvet pa je omogočil vojvoda Bernard Spanheimski, ki je tu leta 1234 ustanovil cistercijanski samostan, s katerim je želel utrditi svoje posesti na Dolenjskem. Samostan (rečejo mu tudi grad) stoji še dandanes, v njem pa so častitljive zbirke likovnih del slovenskih avtorjev 20. stoletja, ki so nam lahko v velik ponos. Ustanova se imenuje Galerija Božidar Jakac, samostanski vrt in okolico pa krasijo mojstrovine, nastale na kiparskih simpozijih Forma viva v preteklih desetletjih.
Prva omemba Kostanjevice kot mesta leta 1252 kaže, da je imel trg že pred tem datumom pomembne upravne funkcije. Omemba župnika 1220 govori o cerkveno upravni enoti, ki so ji prostor iztisnili fevdni gospodje med šentjernejsko in svetokriško prafaro. Novci iz desetletja pred tem pa so zgovorna priča gospodarskih ambicij Spanheimov, da bi obvladovali trgovino na panonskem območju. Najstarejši zapis kostanjeviškega mestnega prava je bil spisan leta 1307, iz arhivskih poročil pa je znano, da so drugi dolenjski in belokranjski trgi v svojih prošnjah za mestne pravice navajali kot zgled kostanjeviško pravno listino. Habsburžani, ki so s prevzemom celjskih posesti po letu 1456 mednje vključili tudi Kostanjevico, so poslej potrjevali njene mestne pravice kot vladarji. Kostanjevica je tedaj imela svoje mestno ozemlje, ki se v grobem pokriva z ozemljem današnje krajevne skupnosti. Znotraj teh meja so življenje obvladovali mestni sodnik in svetniki, ki so cehovsko skupnost varovali pred samovoljo fevdnih gospodov in vojaških enot, pogosto nameščenih na tem področju. Mestni sejmi in gospodarske dejavnosti so vzdrževali mesto kot pomembno središče ob spodnji Krki. Z leti je mesto izgubilo na veljavi, dokončni udarec pa so mu, kot marsikateremu na svojih osvajalnih pohodih, zadali Turki. Kot da to ne bi bilo dovolj, so jo redno pestile še poplave, požari in nalezljive bolezni. V dvajsetem stoletju so jo priključili sosednji občini Krško, s čimer je izgubila še zadnje sledi neodvisnosti. Pred dobrim desetletjem je Kostanjevica na Krki spet postala samostojna občina, danes pa sodi med pomembna kulturna in turistična središča Dolenjske, kamor se mnogi radi vračamo.

SPREHOD PO OTOKU

Na sprehodu skozi staro mestno se boste naužili domačnosti in prijaznosti kot ju ponuja redko kateri slovenski kraj. Odkar so promet uredili enosmerno in ga umirili na tudi za pešče znosnih 30 kilometrov na uro, je v središču kraja na otoku zavel nov veter. Od avtodoma smo jo preko mostu mahnili po otoku v nasprotni smeri urinega kazalca. Takoj po prečkanju mostu sva obiskala cerkev svetega Jakoba. Župnijska cerkev je bila zgrajena že v 13. stoletju (omenja se leto 1220), v obdobju baroka pa so jo, kot mnoge cerkvene stavbe pri nas predelali. Glavno ladjo krasita dva romanska portala, ki sodita med najbolj kakovostne kamnoseške spomenike pri nas. Notranjost cerkve odlikuje oltarna oprema, na južni zunanji steni pa je obnovljena freska sv. Krištofa iz okrog leta 1350.

OTOŠKA PIVOVARNA

Pot nadaljujemo mimo stanovanjskih hiš z vrtovi. V eni od njih od lanskega septembra deluje pivovarna, edina otoška pri nas. V pogovoru s pivovarjem, mimogrede, Anžeta Curhaleka boste srečali tudi v Kostanjeviški jami, ki jo pozna bolje kot svoj lastni žep, smo se prepričali, da je pivce varjeno s srcem in tudi velikim poznavanjem piva. Pivovarna deluje v okviru trgovskega podjetja njegovega očeta Franca, ki se je pred časom že ukvarjalo s proizvodnjo grenčic in likerjev. Poleg domačih pivoljubcev ciljajo tudi na turiste, ki poleg lokalne kulinarike Kostanjevice na Krki in Dolenjske radi spoznavajo tudi lokalne pijače, poudarjajo pri Curhalekovih. V ponudbi imajo štiri različne vrste piva, ki vse po vrsti nosijo pomenljiva imena. Čebelar (z dodanim medom) in Ribič sta varjena po metodi IPA (India Pale Ale ali skrajšano IPA je stil piva, ki je predhodnik današnjega Pale Ale stila. Njegova posebnost je visoka vsebnost hmelja, ki se je uporabljal kot konzervirno sredstvo na dolgih potovanjih. Pivo je zlate do bakrene barve s srednjo vsebnostjo sladu in srednje poudarjenim telesom. Aroma je zmerna, lahko pa tudi zelo močna.). Jamar je zvarjen po metodi Stout (Temno pivo, z visoko stopnjo grenkobe). Smučar, poimenovan po dejstvu, da je v okolici Kostanjevice na Krki, v bližini izvira vode, iz katere varijo pivo, bilo smučišče, pa je Pilsner (Pilsener stil po označuje svetla, hmeljasta piva). Pri Kitcherju organizirajo degustacije lastnih piv in predstavitev proizvodnje po predhodnem dogovoru ali najavi.

INFORMACIJSKI CENTER

Pot nadaljujemo proti jugu in čez dobrih 200 metrov smo pri ostankih Kostanjeviškega gradu. Lepo obokano dvorišče hrepeni po boljših časih, a ti kot kaže niso več tako oddaljeni. Oktobra bo v delu stavbe pričel z delovanjem krajevni turistično informacijski center, kjer že zdaj v okviru galerije deluje manjša trgovinica s spominki. Tu nas je pričakala prijazna gospodična Anita, ki nas je »oborožila« z zemljevidi in brošurami, predvsem pa navdušila za nekatere skrite kotičke, ki bi jih sicer zlahka spregledali.

ČASTITLJIVE STAVBE

Središče Kostanjevice je polno hiš, ki si zaslužijo omembo: hiša dr. Ivana Oražna, zdravnika, kirurga in porodničarja, enega od pobudnikov ustanovitve Medicinske fakultete v Ljubljani, pa nekdanji mestni rotovž nasproti Miklavževe cerkve ter vsaj še Bertollijeva hiša. Kmalu smo pri cerkvi svetega Miklavža, ki zavzema pomembno pozicijo na južnem delu otoka, na razpotju Velikega in Malega placa na Kambičevem trgu, prav v bližini južnega mostu. Preko mostu lahko nadaljujemo po Ljubljanski cesti mimo častitljivih stavb, Severjeve, Bučarjeve in občinske hiše, iz 19. stoletja. Temu delu kraja pravijo tudi Predmestje.