Država z bogato tradicijo in zgodovino, nekoč naša bratska republika, danes pa ena najmlajših držav na Zemlji. Dežela kontrastov in magnet za tiste, ki bi radi preživeli aktivni oddih na prelepih plažah ali pod prepadnimi stenami vršacev Durmitorja. Vse to obljubljajo v svojih propagandnih brošurah, mi pa smo med prvomajskimi prazniki preverili, kakšno je resnično stanje.

Prvo, kar človeku pade v oči je, da je naziv »ekološka država« na žalost le farsa. Prebivalci te malo manj kot 14 000 kvadratnih kilometrov velike dežele se namreč opozoril o prepovedih odlaganja smeti v naravi bolj malo držijo. Vendar pa, ko človek odmisli nečistočo, Črna gora ponuja resnično veliko. Črnogorsko primorje z zalivom Boka Kotorska je eden najlepših delov Jadrana, večina dežele je gorate ali vsaj stisnjene med hribe, vrhovi gora pa se zrcalijo na gladini jezer.

Črnogorsko primorje

Možnosti vstopa v Črno Goro je več, večina avtodomarjev pa vstopi na skrajnem jugozahodu meje s Hrvaško, na mejnem prehodu pri Herceg Novem. Še boljša možnost pa je vstop preko polotoka Prevlaka (Pozor! - odsek ceste od Vitanjine do meje je ponekod zelo ozek), kjer vas na mejnem prehodu Kobila pričaka nekaj odsluženih vozil in zdolgočaseni uslužbenci mejne policije. Da je podroben pregled avtodoma del zapuščine skupne države, je seveda samoumevno.
Takoj ob prehodu meje se pod nami odpre pogled na Herceg Novi in goro Orjen nad njim. Mesto z okoli 15 000 prebivalci se ponaša z večstoletno tradicijo, v starem delu mesta, ki z avtodomi ni dostopen (tudi parkirnih mest v bližini na žalost ni), si je vredno ogledati Kanli kulo, pa trdnjavo Mare in španski stolp, z mestom Igalo pa ga povezuje sedem kilometrov dolga promenada ob obali. V bližini je samostan Savina, osnovan leta 1030 ter temeljito predelan v 15. stoletju, ki ga mnogi imenujejo »Pravoslavna duša Boke Kotorske«. Cesti, ki se večinoma drži obale, sledimo proti severu in se skozi manjše zaselke pripeljemo do kraja, kjer je zaliv Boka Kotorska najožji. Tu imamo dve možnosti – ali obvozimo celotni zaliv ali pa se s trajektom, ki nas olajša le za prgišče evrov, prepeljemo na drugi breg v mesto Tivat. Seveda izberemo prvo možnost in ta nas kmalu nagradi s pogledom na prečudovita otočka Gospa od Škrpjela in Sv. Đorđije.
Perast je manjše ribiško mestece na polotoku, ki deli »zadnji del« Boke Kotorske v dva manjša zaliva – Kotorski in Risanski zaliv. Peraški ribiči naj bi po legendi osnovali cerkev na bližnjem otočku. Zanimiva arhitektura in prijazni »kafički« tik ob obali vabijo popotnika, da se ustavi in si odpočije oči ob pogledu na bližnja otočka. Osrednji trg s katedralo je pravljičen, zanimive so tudi baročne palače iz obdobja benečanske nadvlade. Zanimivo je tudi, da mestece nikoli ni imelo obrambnega zidu, temveč le obrambne stolpe – kar devet jih je bilo. Parkiranje je možno pred vasjo in tik za njo, v sami vasi pa je ozka cesta ujeta med hiše na eni strani in morje na drugi.
Kotor, mesto po katerem je ves zaliv dobil ime, je simpatično mestece, stisnjeno pod obronke mogočne gore Lovčen. Tu se moderno meša s starim, vreden ogleda pa je stari del mesta z mogočnim obzidjem, ter za telesno bolj pripravljene še sprehod do obzidja, ki se pne na pobočju visoko nad mestom. Avtodom lahko brez skrbi pustite na enem izmed mnogih plačljivih parkirišč, vendar pazite, da vas inkasant ne ogoljufa. Tarife parkiranja se gibljejo med 30 in 80 centi na uro, kak »junak« pa vam bo brez sramu izstavil ročno napisan listek s ceno treh evrov za uro parkiranja. Impozantno obzidje, ki varuje mesto s prav vseh strani, skriva za svojimi zidovi arhitekturni biser pod Unescovo zaščito. Ozke ulice in trgi, ki so nas spominjale na Provanso, so polne trgovinic z dražjo, zahodno »robo«, presunila me je ženska torbica v eni od izložb, katere cena je bila dosti višja od povprečne črnogorske plače. Poleg trgovin pa imajo tudi polno barov in gostilnic, kjer se lahko okrepčate s tipičnimi jedmi z žara ter popijete kozarček ali dva značilnega črnogorske vina Vranac.
Ob nadaljevanju poti se vsak popotnik znajde pred dilemo – nadaljevati ob obali do mesteca Tivat in se popeljati skozi predor proti Budvi ali pa tvegati živce na vzponu proti črnogorski sveti gori Lovčen, kjer vas bo vsaka serpentina razveseljevala z veličastnimi pogledi na Boko Kotorsko globoko pod vami. Mi nadaljujemo ob obali in kmalu smo v mestecu Tivat, najmlajšem mestu Boke Kotorske. Ustanovljeno je bilo v srednjem veku, ko so si bogati prebivalci Kotorja in Prčanja tu zgradili svoje poletne rezidence. Iz tega obdobja je tudi cerkev svetega Antuna. Pot nadaljujemo mimo letališča in se usmerimo proti Budvi, ki je v zadnjem desetletju dobila sloves »žurerskega« mesta. Budva je vpeta med visoko gorovje v zaledju in peščene plaže, prijazni domačini (v našem primeru je govoril tekoče slovensko) pa vas z veseljem usmerijo na eno od parkirišč, kjer po njihovem za parkiranje naših kolosov »nema problema«. Staro mestno jedro, do katerega nas pripelje promenada, je skrito za mogočnim obzidjem iz 15. stoletja. Ozke uličice in mali trgi so polni trgovinic in gostilnic, veliko je domačinov, ki na osrednjem trgu pred katedralo sv. Ivana iz sedmega stoletja prodajajo tipične »frulice«. Cerkva je v starem delu več, v cerkvi svete Trojice pa lahko obiščete grob največjega pisca črnogorskega Primorja, Stjepana Mitrova Ljubiše. Mogočno obzidje, ki obiskovalcu omogoča sprehod v večernem hladu in pogled v lonce prebivalcev bližnjih hiš, je za čas festivala uporabljeno kot kulisa.

Za Budvansko riviero je že pokojni Lord Byron dejal, da se je ob rojstvu našega planeta najlepši stik med kopnim in morjem zgodil ravno na tem koščku Jadranske obale. Če se obali približate iz smeri Cetinja, mu boste z veseljem pritrdili. Preko Slovenske plaže pridemo iz Budve do Kraljičine plaže in Miločerja, poletne rezidence nekdanje kraljeve družine, za manjšim rtom nas že pričakuje Sveti Štefan. Biser Jadrana, srednjeveško, v mediteranskem slogu zgrajeno mestece na skalnem otočku je s kopnim povezano s pomolom ter od zgodnjih šestdesetih let prejšnjega stoletja spremenjeno v hotel. Črnogorci se radi pohvalijo, da je gostilo množico slavnih imen. Nas na žalost ne bo med njimi, saj ga trenutno obnavljajo in je za obiskovalce zaprt.
Cesta se od Svetega Štefana vzpne in ponuja lep razgled na obalo pod seboj. Turistični kraji si sledijo za vsakim ovinkom, med njimi Petrovac in Sutomore. Obala je čudovita in, razen v krajih, malo pozidana. Med gosto poraslimi hribi so zlate plaže z mivko, nekatere so dostopne celo z avtodomom. Bar je tipično pristaniško mesto – večina izmed nas se ga bo ognila v velikem loku, eden od razlogov je tudi množica Romov in Albancev, za katere so avtodomi potujoči supermarketi. Tudi nas je izkušnja s parkirišča v starem Baru odvrnila od ogleda sicer zanimivih ostankov trdnjave ter najstarejše oljke na svetu, ki že preko 2000 let stoji v bližini. Do Ulcinja ni več daleč, mesto samo je za popotnike v avtodomih nezanimivo, bolj privlačna zna biti najdaljša plaža Jadrana, imenovana Velika plaža, kjer bodo na svoj račun prišli kiterji. Na skrajni jugovzhodni točki, otoku Ada Bojana je nudistični kamp, ki pa je v precej klavrnem stanju. Tudi sicer so črnogorski kampi še precej daleč od osnovnih evropskih standardov kampiranja.

Gorata notranjost

Povprečna višina površja Črne gore je nekaj nad 1000 metri, kar pomeni, da je notranjost pretežno gorata, ceste pa speljane po kanjonih in preko prelazov. Večina predorov je vklesanih v živo skalo in, kar je še posebej moteče podnevi, ozkih in neosvetljenih. Z obale vodi v notranjost nekaj cest – prva se odcepi že v Boki Kotorski in vodi proti Nikšiću in narodnemu parku Durmitor. Druga se odcepi proti Cetinju v Budvi in se v razglednih serpentinah vije po obronkih obalnega gorovja. V Petrovcu se odcepi glavna cesta proti Podgorici, ki se malo pred Skadarskim jezerom združi s krakom ceste, ki nad Sutimorem prebije obalno gorovje skozi plačljivi predor (5 EUR). Slednja je tudi najudobnejša…
Torej, če ste se odločili za slednjo, bo vaš prvi cilj turistična vasica Virpazar na obali Skadarskega jezera, od koder vozijo turistične ladjice na izlete po jezeru. Malo naprej od mesteca se cesta konkretno dvigne in nudi prečudovite razglede na jezero. Le-to je najlepše, ko se v njem zrcali modro nebo in redki oblački-pohajački. Skadarsko jezero je s svojimi 43 kilometri dolžine in 14 kilometri širine največje jezero Balkana in dom številnih ogroženih živalskih vrst. Ob sprehodu po nabrežju pa je potrebna previdnost – v duplinah med skalami se skrivajo kače. Vredna obiska sta Rijeka Crnojevića in Žabljak v bližini, ter številni samostani ob nabrežju jezera.
Vreden ogleda je pravoslavni samostan Ostrog, ob poti proti Nikšiču. V 17. stoletju so ga postavili na skalni polici v sicer slabo dostopni gorski steni, v življenju pravoslavnih vernikov pa zavzema pomembno mesto. Obiskujejo ga predvsem bolni verniki, ki naj bi jim molitev za njegovimi zidovi pomagala pri ozdravitvi.
Glavno mesto Črne gore Podgorica je upravno središče države, za turiste pa ne ponuja kakega presežka. Že dostop z južne strani, ko nas v predmestju »pozdravi« aluminijski kombinat, ni preveč prisrčen. Zna pa biti zanimiv obisk pokrite tržnice v centru – v atriju ponujajo zelenjavo in domače pridelke, v zgornjem nadstropju pa raznovrstno kramo in oblačila »priznanih svetovnih znamk.« Še posebej zanimivo se nam je zdelo kajenje branjevk pod napisi »prepovedano kajenje.« Spomin na dobre stare čase…
Iz Podgorice se lahko do narodnega parka Durmitor odpravite v dveh smereh – ena vodi mimo Nikšića, druga, ki sledi kanjonu Morače, pa zahteva od voznika dobre živce in nekaj šoferskih spretnosti, saj je cesta ozka in predori neosvetljeni, ostali udeleženci v prometu pa »totalni norci.« Na poti je vreden ogled pravoslavnega samostana Morača in pa Biogradsko jezero, kjer je tudi ostanek po njihovih besedah »edinega« pragozda v Evropi.
Mimo legendarnega mostu na Đurđevića Tari se dvignemo proti Žabljaku, ki je turistično relativno dobro razvit kraj s smučišči in izhodišče za odprave na vršace Durmitorja ali pa sprehode do bližnjih jezer. V kraju je tudi veliko število agencij, ki vas popeljejo na rafting na bližnjo Taro.
Seveda ne smemo pozabiti na nekdanjo prestolnico Cetinje. Mestece s približno 18 000 prebivalci vas bo navdušilo s starimi poslopji, med katerimi so vredni ogleda palača kralja Nikole, Njegoševa Biljarda, neobaročno poslopje vlade in cetinjski samostan, kjer hranijo balzamirano roko Svetega Janeza, del Svetega Križa in knjigo »Oktoih Prvoglasnik«, prvo balkansko knjigo iz leta 1494, natisnjeno v cirilici.

Črnogorska sveta gora – Lovčen

Največji črnogorski pesnik, mislec in vladika Petar II. Petrovič Njegoš, je bil rojen v kraju Njeguši pod prepadnimi stenami gore Lovčen. Avtorja Gorskega venca so na njegovo željo vrh 1657 metrov visoke gore pokopali v kapelici, ki jo je zgradil za časa svojega življenja. Na mestu med prvo svetovno morijo uničene zgradbe so zgradili mavzolej po načrtih hrvaškega arhitekta Ivana Meštroviča. Impozantna zgradba iz granita na razglednem vrhu, v kateri je Njegošev 24-tonski kip in od koder se dejansko vidi vsa Črna gora, je vredna ogleda. Vzpon po stopnicah, 461 jih je, pa zna biti za marsikoga kar zalogaj. Na parkirišču nad restavracijo je prostora za ducat avtov ali nekaj avtodomov. Z malo sreče boste lahko zgoraj z dovoljenjem čuvajev celo prespali.
Na vrh Lovčena vodita dve cesti. Boljša vodi iz nekdanje prestolnice, mesta Cetinje, in je dokaj široka ter se zložno vzpenja proti vrhu. Med potjo boste z malo sreče videli kmeta, kako z oslom orje njivo. Na planoti je turistično središče z manjšim smučiščem. Druga, slabša, vendar neprimerno lepša pa je ozka, serpentinasta in deloma prepadna cesta, ki se v neštetih ovinkih dvigne prav z obale Boke Kotorske. Na vsakem ovinku se odpirajo novi pogledi, vendar pa je potrebno paziti na lokalne dirkače, ki sekajo ovinke in brezglavo drvijo. Spusta z gore pa ne priporočamo voznikom s slabimi živci, saj zahteva kar nekaj vozniških spretnosti in nove zavore...

Kulinarika

Črnogorci so uživači. Čeprav jugoslovanske »legende« o njihovi pregovorni nedelavnosti preverjeno ne držijo, pa se znajo Črnogorci lepo razvajati. Med drugim z odlično kuhinjo in kakovostnimi vini, ki so značilna prav zanje. Med mnogimi vrstami smo poskusili črno vino Vranac ter belo, poimenovano Krstač. Ime Vranac sicer pomeni močnega, črnega konja in se odlično poda vinu, ki ga mnogi povezujejo z močjo, potenco in uspehom. Koliko od tega je res, naj vsak presodi sam, dejstvo pa je, da je to suho črno vino z izvirnim okusom in karakterjem, ki se odlično poda k mesnim specialitetam z žara. Drugo vino, imenovano Krstač, pa je belo, suho in prav tako polnega okusa.
Tako kot za (skoraj) celotno bivšo Jugoslavijo so tudi za Črno goro značilne jedi z žara. Okusni čevapčiči, pleskavice, domači kajmak, pa razne mučkalice in uštipci, vsega tega boste po tednu, morda dveh, imeli vrh glave. Poleg jedi z žara so mojstri peke jagnjetine. Če imate možnost, poskusite jagnje izpod sača, ki je jako okusno. V okolici Skadarskega jezera vam bodo z veseljem postregli lokalno specialiteto – sušenega krapa.
Njeguški pršut je odličen, recept zanj pa strogo varovana skrivnost, ki jo ljubosumno čuvajo generacije. Baje, da se ima za svoj značilni okus zahvaliti lesu, ki ga uporabljajo za dimljenje. Baje… Poleg se poda njeguški sir, ki je prav tako značilen za ta konec sveta, pri razvajanju ob pladnju njeguških dobrot pa ne sme manjkati kozarec vina in kos domačega kruha.
Na obali, ki je pravzaprav najbolj skomercializiran del Črne gore, vam ponujajo morske dobrote, pripravljene z olivnim oljem in servirane z olivami in oljem. Na eni izmed mnogih tržnic ne pozabite poskusiti oliv – ponujajo jih mnogo vrst, nam najboljše pa so bile zmečkane črne olive v »lastnem« soku.

Prometna (ne)kultura

Za konec še beseda, dve o prometu v Črni gori. Avtocest nimajo, vse ostalo pa so hitre ceste. Ne zaradi infrastrukture, pač pa zaradi voznikov, ki vsi po vrsti brezglavo divjajo in prehitevajo v nemogočih situacijah. Ponoči je potrebno biti pozoren na slabše osvetljena vozila. Zanimivo je tudi dejstvo, da je vsaj desetina vozil neregistriranih (brez tablic), po pričevanju domačinov pa je veliko tudi takih, ki imajo tablice, zavarovanja pa ne… Zgodba zase so policisti. Zelo radi ustavljajo tujce in preverjajo dokumente. Zanimivo je tudi, da so prav vsi, ki so nas ustavili, za komunikacijo uporabljali mobilne telefone namesto radijskih postaj.

Črna gora je pravšen cilj prvomajskih ali novembrskih počitnic. Mala dežela ponuja veliko lepega, predvsem pa se za vsakogar nekaj najde. Priporočamo predvsem jugonostalgikom, saj tu še vse teče po dobro znanih tirnicah iz polpretekle zgodovine.